23. 08. 2021

Replika k zapisu o interventnem zakonu za pomoč gospodarstvu in turizmu

 

 

Nista minila  dva tedna od objave zapisa v blogazinu  Receptor o interventnem zakonu za pomoč turizmu, v katerem argumentiram, zakaj  interventni zakon  ni učinkovita pomoč turizmu, ko so se v javnosti že pojavili prvi zapisi o količini in strukturi porabljenih bonov. Ti v celoti potrjujejo predvidevanja, da cilj in namen zakona ni v tem, da država s proračunskim denarjem pomaga preživetju turizmu, ampak v prozornem in  neuspešnem manevru vlade, s katerim ta želi ustvariti vtis o nesebičnem žrtvovanju za (nehvaležno) ljudstvo.  

Podatki FURS  razkrivajo obseg in strukturo porabljenih sredstev. Skupno nekaj več kot 23 milijonov evrov unovčenih bonov do 15. avgusta predstavlja 12 odstotkov celotnega zneska vseh bonov. Bolj kot obseg vnovčenja je zgovorna struktura porabe bonov:

 

 

Turizem

10.350.000 €

45 %

Gostinstvo

  8.050.000 €

35 %

Kultura

3.220.000 €

14 %

Šport

  1.380.000 €

6 %

Skupaj

23.000.000 €

100 %

 

 

Velik del   je očitno  uporabljen  za zmanjševanje eksistenčne stiske državljanov, je torej del sistema socialnih transferjev.

V enem mesecu je bilo do 15. avgusta porabljenih 42.745 (14 odstotkov ) novih bonov na področju kulture. Od tega jih je bilo več kot tri četrtine namenjenih za nakup učbenikov in delovnih zvezkov ![1].

Vsak deseti bon je bil porabljen za učbenike[2], nas seznanjajo tudi z Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Pojavila se je celo posebna oblika družbene solidarnosti. Na   ZPMS so se začeli obračati posamezniki, ki so želeli bone podariti družinam v stiski za nakup učbenikov. Sočutje in iz tega izhajajoča solidarnost je prav gotovo dobro in zdi se, da naša, socialno razpadajoča družba le ni povsem otopela. Lepo in prav! Takšna dejanja sprožajo v družbi pozitivni čustveni naboj in ohranjajo socialno kohezivnost.

Vendar še tako empatični posamezniki ne morejo rešiti stiske vse večjega števila revnih, tudi če so razglašeni kot »pomoč gospodarstvu«, v tem primeru  turizmu in kulturi. Vse kaže na popolno nezmožnost vladajoče in opozicijske politike, da bi učinkovito reševala tako gospodarske kot tudi socialne težave, ki jih je povzročila pandemija.

Ni jasno ali gre pri tej nezmožnosti za obupno nesposobnost ali popolno moralno izprijenost, ki stremi k zločinskim ciljem,  ali pa kar za oboje.

 



[2] Nedeljski dnevnik, 11. avgusta 2021