30. 03. 2026

Hommage Adrii Airways

Pred analizo postopkov, ki so pripeljali do likvidacije Adrie Airways, je treba opozoriti na popolno ignoranco ekonomskih in političnih odločevalcev pri razumevanju pomembnosti nacionalnega letalskega prevoznika za narodno gospodarstvo in prebivalstvo. Ta predstavlja pomemben del javnega logističnega servisa, ki sam ni vedno neposredno dobičkonosen, ima pa izjemno široko mrežo pozitivnih multiplikativnih učinkov na ekonomijo, kulturo, znanost, družbeno in družabno življenje. Zagotavlja povezavo vseh državnih in družbenih institucij ter prebivalstva  z ostalimi pomembnimi globalnimi centri. Po neoliberalni paradigmi, ki so si jo navlekli slovenski politični odločevalci, Adria ni imela racionalnega ekonomskega razloga za obstoj. Po njihovem mnenju je bilo    poslovanje nestabilno in  potrebovala  je državne finančne intervencije za redno obratovanje. V  svetem prepričanju neoliberalističnih prerokov je morala država izstopiti iz lastništva  Adrie, ker naj bi to omogočilo njeno sanacijo in zmanjšanje proračunske obremenitve. Nujna je torej bila prodaja lastniškega deleža Slovenskega državnega holdinga (SDH) v Adria Airways zasebnemu kapitalu iz držav centralnega evropskega kapitala.  Gre za model, ki ga te države preko institucij EU neprestano in povsem neselektivno vsiljujejo perifernim evropskim državam. Tako tistim, ki so že članice EU, in še posebno aspirantkam za vstop v EU, v  okviru ponižujočih pristopnih pogajanj. Edini sprejemljivi in učinkovit regulator je popolnoma prost trg, brez intervencij državnih institucij. Mantra je: kar lahko lukrativno posluje, je vredno da obstane, kar ne, se mora prodati ali propasti, ne glede na posledice. In vendar smo tudi v tem primeru vedno znova  soočeni z nenačelnimi izjemami in odstopanji od teh zapovedi. Vedno znova takrat,  kadar gre za interese internih ekonomij držav centralnega  kapitalizma. V teh notranjih ekonomsko-političnih relacijah države razvitega kapitalizma delujejo kot zaščitnik interesov nacionalnega kapitala in administrativno omejijo  ali začasno povsem izključijo tržno regulacijo. V tem je  tudi temeljna razlika v ravnanju Slovenije in Nemčije do nacionalnega letalskega prevoznika, torej razlika med odločanjem države o usodi Lufthanse in Adrie. Nemčija nikoli ni opustila nadzora nad svojim najpomembnejšim  podjetjem civilnega avio servisa, Slovenija ga je prodala špekulantskim tatičem.

Nemško logistično podjetje Lufthansa je veljalo za zgled umika države iz javnega podjetja, ki naj bi  stabilno in lukrativno poslovalo šele po izstopu države iz večinskega lastništva. Tako so trdili politični odločevalci in državni birokrati na Slovenskem državnem holdingu (SDH).

Pa je res tako, in - ali je nemška država resnično umaknila svoj vpliv na poslovanje najpomembnejšega avio logističnega podjetja? Ne, nikakor, spremenila so se zgolj razmerja znotraj lastniške strukture,  državni nadzor je ostal. Poglejmo natančneje.  Pred obdobjem koronske pandemije je Lufthansa poslovala ciklično, s poslovnimi nihljaji od obdobij dobička do obdobij izgub, vendar je z uvajanjem novih poslovnih modelov vedno uspešno stabilizirala poslovanje^[1].  Do leta 2020 je bilo lastništvo razpršeno, večina delnic, 61 odstotkov, je bila v lasti malih delničarjev – nemških državljanov, ki na skupščinah delniške družbe niso glasovali povezano ali pa sploh niso glasovali, in zato na sprejemanje strateških odločitev niso imeli nobenega vpliva. Večina lastnikov torej ni odločala o ničemer. 15 odstotkov delnic je bilo v lasti Kühne Holding^[2], ki je največji posamezni delničar in ima močan vpliv na poslovne odločitve, 6 odstotkov delnic je bilo v lasti državnega stabilizacijskega fonda (Wirtschaftsstabilisierungsfond-WSF), ameriški finančni sklad Black Rock je imel v lasti 5 odstotkov delnic in drugi institucionalni vlagatelji 13 odstotkov. Lastništvo delnic je res razpršeno, vendar pa je bila dejanska moč odločanja osredotočena samo na Kühne Holding in državo Nemčijo (WSF). V letih 2020 in 2021 je Lufhansa zaradi protikoronskih ukrepov beležila 8,8 milijard € izgub iz poslovanja in brez državne intervencije njeno delovanje ne bi bilo več mogoče. Vendar WSF ni iskal potencialnega tujega kupca za rešitev težav^[3], ampak je, da ohrani podjetje in odločujoč vpliv v strateško pomembnem podjetju  pod državnim nadzorom, kupoval delnice ter povečal lastništvo na več kot  20 %. Država Nemčija ter Kühne Holding AG sta  stabilizirala poslovanje in  leta 2022 je v zaključnem računu družba izkazovala 0,79 milijarde dobička^[4]. Odločilno vlogo pri reševanju Lufthanse je odigral  državni fond WSF.  Po stabilizaciji poslovanja se je nemška država umaknila iz lastništva Lufthanse, vendar je, po sprejetju posebnega zakona  o zračnem prometu (Luftverkehrsrecht), ki zagotavlja državi nadzor nad trgovanjem z delnicami Lufthanse na frankfurtski borzi, obdržala možnost vplivanja na lastniško strukturo.  Država Nemčija je ohranila nadzor nad največjim letalskim prevoznikom, kar dokazuje tudi prerazporeditev lastništva delnic  po državah^[5].

 

Lastniška struktura Lufthanse po državah po letu 2023	%
Nemčija (Kuhne Holding, mali delničarji	79,3
ZDA	8,3
Irska	3,7
Kanada	1,6
Luxemburg	1,4
Ostali	5,7
	100

 

Ob spremenjenih okoliščinah poslovanja pa lahko država Nemčija, preko paradržavnih institucij (kot n.pr. WSF), vedno znova vstopi v lastništvo^[6].  Manever vstopa ali izstopa države pri strateško pomembnih podjetjih razkriva razmerje med ekonomskim nacionalizmom centralnih evropskih držav ter neoliberalnim kapitalizmom in njuno sintezo v pojavu sodobnega imperializma.  Ta sinteza rezultira  v nadzoru držav centralnega kapitalizma nad polperifernimi in perifernimi državami. Vse ostalo so le retorične nianse.

Slovenski politični in gospodarski odločevalci so ravnali povsem drugače. Nepotrebna agonija Adria Airways d.d.  se je začela že nekaj let prej s prodajo ljubljanskega letališča Aerodrom Ljubljana  nemškemu avio logističnemu podjetju Fraport.  Samo ugibamo lahko, kaj je bilo v ozadju prodaje pomembne državne infrastrukture. Tudi pri AA si obe državni instituciji, parlament in vlada,  nista zadali veliko muje in s sklepom Državnega zbora^[7] vključili Adrio  na seznam podjetij namenjenih prodaji. V povsem nepreglednem procesu   iskanja kupca je SDH, torej institucija, ki upravlja državno premoženje, prodala kar 91,8 odstotni delež Adrie Airways finančnemu  skladu 4K s sedežem v Luxembourgu. Sklenjeni posel je onkraj vseh meja razumnosti. V pogodbi je bilo določeno, da bo sklad 4K dokapitaliziral Adrio v višini 1 milijona evrov in plačal kupnino 100.000 (!) evrov, skupaj za SDH, Republiko Slovenijo in DUTB. Republika Slovenija pa bo v procesu prodaje dokapitalizirala Adrio s 3,1 (!) milijona evrov^[8]. Dokapitalizacija v višini 3,1 milijona evrov je bila pojasnjena z nikoli argumentirano izjavo SDH, da bi bil stečaj Adrie še dražji^[9]. Tri leta po tem, ko je predsednik uprave SDH Marko Jazbec leta 2016 izjavil: »Zadovoljni smo, da se je zahteven prodajni postopek uspešno zaključil in da smo družbi pred prodajo omogočili stabilizacijo poslovanja ter zagotovili podlago za prestrukturiranje z novim kupcem in hkrati ohranitev domačega letalskega prevoznika v prihodnosti. To bo dolgoročno prineslo številne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo in pozitivno vplivalo na vse deležnike družbe«,  je Adria Airways d.d. leta 2019 končala v stečajnem postopku.

Zaradi oškodovanja upnikov z izčrpavanjem podjetja je  stečajni upravitelj  zoper vodstvo sklada 4K vložil odškodninsko tožbo v višini 80 milijonov evrov, vendar je bila uspešnost  tožbe skrajno negotova zaradi likvidacij podjetij, preko katerih je sklad izvajal finančno izčrpavanje Adrie in tako zabrisal pot denarnih tokov. Primer  se je končal s sodno poravnavo v škodo Republike Slovenije in z zmagoslavjem finančnih špekulantov[10].

Z nepovratnim izginotjem Adrie Airways d.d. je Slovenija postala na področju potniške avio logistike slepo črevo Evrope in sveta[11].

In tako je tudi Conventa, kljub mednarodnemu ugledu, ki si ga je z leti pridobila, okrnjena v svojem poslovnem obsegu, industrija srečanj na Slovenskem pa omejena v rasti in razvoju.