04. 08. 2021

Kakšen bo učinek interventnega zakona za pomoč gospodarstvu in turizmu in ali je ta celo neustaven?

Sprejet je bil Zakon o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu. Nenavadna dikcija »gospodarstvo in turizem« daje slutiti, da snovalci zakona niso prepričani, kako umestiti turizem v narodno gospodarstvo in ali je to sploh gospodarska panoga, ki naj bi bila strateškega pomena za državo.

Na to kaže tudi vsa mešanica, v kateri se je znašel turizem, ki mu družbo delajo Zakon o trgovini, Zakon o vodah, Zakon o osebni izkaznici in celo Zakon o rudarstvu (!). Optimisti so kljub izkušnjam z vlado, ki ne zmore ali noče razumeti stanja, v katero je bil pahnjen turizem, pričakovali premišljen in vsebinsko konsistenten zakon. In bili seveda vsi, od turističnih agencij, Kongresnega urada, Turistično gostinske zbornice, Obrtno podjetniške zbornice, Skupnosti naravnih zdravilišč, Združenja igralništva, gospodarskega interesnega združenja, povezanega s turizmom, Združenja Rent a car do predstavnikov športa in kulture, ponovno razočarani, celo ogorčeni. Iz pregleda poročanja ustanov javnega obveščanja je jasno razvidno, da te občutke delijo vsi sektorji turizma, brez izjeme. Realisti so bili zgolj radovedni, kakšna bo končna različica zakonskega skrpucala. Nad vladnim skotom, imenovanim interventni zakon, sta navdušena le minister in njegov valpet.
Da ne gre zgolj za »pomoč« turizmu, kaže tudi umazana pritlehnost, ki je tako značilna za politiko, ne glede, na kateri strani državnega zbora sedijo njeni protagonisti. V interventnem zakonu, ki je bil sprejet 7. julija 2021, se namreč najde tudi del novele zakona o vodah, o kateri pa smo se državljani jasno izrekli na referendumu štiri dni kasneje, to je 11. julija. A to še ni vse. Lahko bi bili dobrohotni in dopustili, da je šlo za površnost ali spregled. Pa ne bo tako. Zakonodajno-pravna služba DZ je namreč vlado jasno opozorila, da zakonodajni postopek v zvezi s predlogom novele zakona o vodah zaradi referenduma še ni zaključen. Uveljavitev predlagane rešitve tako, da bi uzakonili določbo, ki je šele predmet referendumskega preizkusa, bi lahko bila v neskladju z ustavo, je pojasnila Zakonodajno-pravna služba. Šele izid referenduma bo namreč pokazal, ali se bo predlog novele zakona o vodah uveljavil ali ne. Če se ne bo uveljavil, in se ni, bo uveljavitev predlaganega interventnega zakona zaobšla voljo, izraženo na referendumu.¹

Od interventnega zakona bo turizem imel zelo malo ali nič, predvsem pa ne zagotavlja njegovega preživetja, ampak podaljšuje njegovo umiranje. Je pa očitno primerna preproga, pod katero se lahko skrijejo druge smeti in drugi interesi.

Odmislimo vsebino zakona, o tem so prizadeti dovolj glasno spregovorili, in se ozrimo zgolj na finančni obseg pomoči. Od 243,5 milijona evrov pomoči, kolikor jih namenja interventni zakon, je turizmu, gostinstvu, športu in kulturi namenjeno 192,2 milijona evrov.² Da pomoč potrebujeta tudi šport in kultura, ki delita žalostno usodo s turizmom, ni nobenega dvoma, tako kot tudi ne, da sta obe dejavnosti povezani s turizmom. Ta vsota ne bo namenjena v celoti turizmu in gostinstvu, ampak bo mogoče, na primer, s temi boni kupiti v knjigarni šolske knjige. Ker je za preveliko število družin nakup šolskih učbenikov strošek, ki izjemno bremeni družinski proračun, lahko pričakujemo, da bo mnogo bonov porabljenih v ta namen. Prav je tako, pa vendar to ni pomoč turizmu. Pri ukrepih za lajšanje težav, ki jih je državljanom dodatno povzročila pandemija, bi pričakovali od državnikov, ki jim je mar za ljudi, da bi pomagali tudi resorni ministrstvi šolstva in športa ter kulture. Vem, da je to nerazsodna fantastika, kajti ministrice za šolstvo šolstvo pač ne zanima, ko pa minister za kulturo sliši besedo »kultura«, se prime za revolver.
Več denarja za preživetje panoge ni na razpolago, nam razlagata minister in njegov valpet. Razlog naj bi bil v »uravnoteženosti javnih financ«. Ob tem pa v oči bode dejstvo, da stabilnost javnih financ nikoli ni bila argument pri financiranju turističnega holdinga, čeprav gre za izjemno nesorazmerje v finančnem obsegu.

Primerjajmo:

• višina pomoči turizmu, gostinstvu, kulturi in športu po interventnem zakonu znaša 192,2 mio €,
• konsolidacija državnih turističnih družb (podržavljanje) v STH je ocenjeno na 80–95 mio €,
• ocena potrebnih investicij v podjetja znotraj STH je ocenjena na 277,5 mio €.

Skupaj je med 357,5 in 372,5 mio € namenjenih politično utemeljenemu, slovenskemu turizmu škodljivemu projektu turističnega holdinga ter 192,2 mio € za pomoč panogi turizma in gostinstva v interventnem zakonu. Torej, ko imamo opraviti s spornim poslovno-podjetniškim podvigom STH, ki nakazuje indic koruptivnosti v vrhu slovenske politike, o stabilnosti ali uravnoteženosti javnih financ niti besedice, ko pa gre za pomoč panogi, ki je zaradi pandemije v komi, pa polovico nižji znesek predstavlja hudo grožnjo za erar!

Obenem minister tarna, da je turizem že pred tem zakonom dobil v vseh PKP-jih neposredno nakazanih že 705 milijonov evrov. Je res? Za turistične bone iz leta 2020 je bilo namenjenih 357 milijonov evrov in do konca junija letošnjega leta izkoriščenih v vrednosti 146 milijonov evrov ali 41 % vrednosti.³ Razlog nizke izkoriščenosti je v nedomišljenosti ukrepov, ki so učinkovali zgolj na ozek segment turizma, pa še to v časovno omejenem obdobju zaradi pandemičnih omejitev in prepovedi, ki so začeli veljati oktobra lanskega leta. Preostanek je bil namenjen mačehovski pomoči v obliki delnega nadomestila za čakanje na delo na domu in ne v 100-odstotnem nadomestilu. To bi bilo edino logično in smiselno. Takšna pomoč bi zagotovila zaposlenost, predvsem zaposlenost v dejavnosti, ki se redno spopada s kadrovsko podhranjenostjo. Zmanjšal bi se tudi finančni pritisk na socialne transferje, kamor med drugimi sodijo nadomestila za brezposelnost. Turizem je dobil manj, kot bi potreboval, izdatki za nadomestila za brezposelnost pa so se povečali. Ob razglasitvi pandemije v marcu in aprilu lanskega leta je največji porast brezposelnih beležilo gostinstvo. Iz te dejavnosti se je v teh dveh mesecih na Zavodu za zaposlovanje prijavilo 4.015 brezposelnih, kar 456,9 % več kot v istem obdobju leto poprej!⁴

Ob tem je treba upoštevati še vse negativne socialno-psihološke učinke, ki jih povzroči izguba zaposlitve in s tem povezano večanje števila tistih, ki zapadejo v revščino, da revščine zaposlenih niti ne omenim.

Interventni zakon torej ne bo rešil nobene težave turizma, je zgolj spet jasen prikaz nesposobnosti politike, da učinkovito alocira denar, namenjen za preživetje v času korone. Nesposobnost regulacije socialnih in ekonomskih subsistemov družbe pa ni zgolj privilegij vladnih struktur, ampak je sorazmerno posejana po vsem političnem spektru. Brezidejnost, medlost in nezmožnost artikuliranja problemov in njihovih rešitev s strani opozicije je boleče neznosna. 

Neodgovorjeno ostaja samo še vprašanje, zakaj vlada Republike Slovenije ob tihi asistenci opozicije uničuje slovenski turizem in kdo bo imel od tega korist? Jasno je edino to, da bo pohlevno ljudstvo zopet poklicano k blagajni.