18. 01. 2020

Minister, država in turizem

ali kaj želi storiti minister Počivalšek?

Kolikor je bilo mogoče razumeti in kar je pojasnjeval v javnosti, namerava v štirih korakih:

1. povečati delež državnega lastništva v turističnih podjetjih,

2. nakopičiti državno lastništvo v Slovenskem turističnem holdingu (STH),

3. investirati v turistična podjetja, nakopičena v STH,

4. po zaključenem investicijskem ciklu podjetja v STH »sprivatizirati«.

Zadnji korak je še negotov, ker ni razumljivo, katere pravne in ekonomske (gospodarske) aktivnosti ali procese gospod minister Počivalšek s tem razume. Očitno ne gre za prodajo, kar je razvidno iz ministrove izjave, ki jo navajam v rubriki Sancta Simplicitas, ni pa pojasnjeno, za kaj gre pri »sprivatizaciji«.

Vsi procesi naj bi bili utemeljeni v Strategiji razvoja slovenskega turizma, ki je bila sprejeta, kakor je večkrat poudarjeno, na eni zmed vladnih sej.

Pustimo ob strani, da strategija turizma izhaja iz netočnih in zavajajočih podatkov, da je nekonsistentna, s povsem nejasnimi ali neuresničljivimi cilji. Vse to je natančneje pojasnjeno v Receptorju št. 2. V Strategiji zamisli o STH ni. Vloga države je sicer večkrat omenjena kot na primer:

»Ker so glavne odločitve za hiter in uspešen preobrat slovenskega turizma še vedno v rokah vlade, se celoten strateški razvojni koncept osredotoča na tista strateška vprašanja, ki so večinoma v domeni državne politike«.¹

Drži, vendar so v domeni državne politike, če si seveda ne želimo etatističnega kapitalizma, zakonodajna regulativa, davčna politika, javno šolstvo in izobraževalne vsebine za osebje, zaposleno v turizmu, višina, način zbiranja ter poraba turistične takse, kmetijstvo s prehrano, dostopnost in transport, postopki pridobivanja vizumov itd. Nikakor pa ne koncentracija lastništva v rokah države ali paradržavnih institucij.

Ali:

»Osredotočiti se je treba na vodilne destinacije ter jim zagotoviti posebno državno razvojno pozornost (podaril B. L.), da bi zagotovili doseganje želje po visoki dodani vrednosti, ter pravilno izvedbo izkušnje butičnega turizma v skladu z nacionalno turistično vizijo.«²

Človeku se prav milo stori ob sintagmi »posebna državna razvojna pozornost«. Koliko domišljije morate imeti, da v tem prepoznate povečanje lastništva države v turističnih podjetjih in njihovo koncentracijo?

V Strategiji je zapisano tudi to:

»NASTANITVE, TURISTIČNA INFRASTRUKTURA IN NALOŽBE

Prestrukturiranje hotelskih podjetij v državni lasti, ki vključuje naložbeni načrt in načrt upravljanja.«³

Strategija govori torej o prestrukturiranju podjetij v državni lasti in ne o povečevanju lastninskih deležev države v praviloma delniških družbah. In res je, da bi bila podjetja v državni lasti potrebna »posebne pozornosti«. Po analizi, ki jo je naročila Slovenska turistična organizacija (STO) in jo izdelalo podjetje Hosting⁴, je podjetje Holding Kobilarna Lipica d. o. o., ki je v 100-odstotni državni lasti, med dvajsetimi družbami v hotelirstvu na zadnjem mestu, Lipica turizem d. o. o. pa v stečaju.⁵ O nameravanih podvigih gospoda ministra Počivalška v Strategiji ni ne duha ne sluha. S tem ko se gospod minister pri svojih namerah sklicuje na Strategijo, ustvarja slab občutek, da želi legitimizirati nebulozno idejo o koncentraciji turističnih podjetij pod državnim nadzorom.

V Strategiji je tudi navedeno:

»Ključna področja za državno posredovanje v zvezi z novo strategijo so: zagotovitev naložbenih spodbud (subvencije, pametno upravljanje, sheme FDI, izkoristijo se obstoječe davčne olajšave itd.) in proračuna za trženje ter strukturiranje in izvršitev privatizacije hotelskih nepremičnin v lasti države.«⁶(Poudaril B. L.)

V Strategiji je torej zapisana privatizacija hotelskih nepremičnin in ne povečevanje in koncentracija državnega lastništva.

Ali je koncentracija razpršenega državnega lastništva sploh mogoča?

Je, vendar zgolj pri tistih podjetjih, kjer ima država 100-odstotni ali vsaj večinski lastniški delež. V vseh ostalih primerih, predvsem tam, kjer gre za delniške družbe, in te so v večini, pa so postopki precej bolj zapleteni. Državni delež je zgolj eden izmed lastniških deležev in Zakon o gospodarskih družbah v delu, ki normira delovanje delniških družb, ne dopušča posebnega statusa nikomur izmed delničarjev, nasprotno, zelo jasno določa načelo enakega položaja delničarjev. Ne bi bilo prvič, da bi politika zlorabila svojo moč za pridobitev posebnega položaja, ki ji po delničarski zakonodaji ne pripada. Oni pač lahko. Država mora torej, če bi želela zaključiti postopke koncentracije, odkupiti deleže ostalih lastnikov in zelo verjetno, v posameznih primerih, celo najaviti prevzemno ponudbo. In nobenega zagotovila ni, da bodo lastniki ali vsaj del njih svoje deleže tudi prodali. S stališča gospodarno poslovnega vidika in racionalnega upravljanja erarja se ob tem soočamo s popolno nerazsodno porabo proračunskega denarja in špekulativnostjo. Od STH, pa naj bo ta pod okriljem SDH ali DUTB⁷, lahko pričakujemo, da se bo upravljanje turizma ravnalo po diktatu vplivnih državnih nameščencev. To pomeni brutalno poseganje politike v poslovanje turističnih gospodarskih družb, kar nikakor ne zagotavlja uspešnega poslovanja.

Investiranje v podjetja, zbrana v STH

V naslednjem koraku je predvideno investiranje v izboljšanje zmogljivosti turističnih podjetij in izgradnja novih kapacitet. To je zapisano tudi v Strategiji:

• Načrt prestrukturiranja državnih turističnih podjetij predstavlja potencial naložb v 8.500 hotelskih sob z namenom izboljšanja kakovosti.
• V okviru pozicioniranja kot butične destinacije so velik potencial nove naložbe v glavnih destinacijah in v destinacijah z edinstvenimi izkušnjami. Z novimi mednarodnimi naložbami je lahko v petih do sedmih letih zgrajenih vsaj 6.500 novih hotelskih sob visoke kakovosti.⁸

Od sprejetja strategije je že več kot dve leti in od investicij v državnem sektorju še ni nič novega, razen seveda nepremičninskih in lastninskih fantazem. Tudi če bi bile vse te investicije izpeljane, to še ne bi zagotovilo uspešnega poslovanja. Hotelska soba je conditio sine qua non⁹ turizma in je le del celovitega produkta. Kakovost produkta in s tem povezana globalna konkurenčnost sta odvisni od ljudi, od človeškega dejavnika, in to od tistega, ki je v neposrednem stiku z gosti. O tem pa nič, tako v strategiji kakor tudi v tem, kar je tako strokovni kot obči javnosti medijsko posredovano o državnem projektu.

Skrb je očitno posvečena zgolj managerskemu kadru, ki ga politika v »svojih« hotelih postavlja po strankarski barvi, klientelističnih interesih in nepotizmu. Poznavanje panoge ali sposobnost vodenja so nepotrebni, celo moteči. Pomembno je, da »naš kader« izvaja navodila. Razumljivo, zgolj plačanim političnim valptom je mogoče ukazovati, kako voditi podjetje v interesu klandestinih skupin ali mogočnih posameznikov. Managerska mesta v turističnih podjetjih v državni lasti so namenjena tudi parkiranju zanesljivih političnih kadrov, ki so izpadli iz kadrovskih kupčkanj, je pa treba njihovo lojalnost in uslužnost nagraditi. Takšna kadrovska selekcija seveda ne zagotavlja uspešnosti poslovanja. O tem imamo že mnogo, premnogo izkušenj.

Kaj je cilj ali namen tega državnega prekucuštva?

Minister Počivalšek pojasnjuje:

»Načrtovana in predvsem nujna konsolidacija slovenskega turizma v državni lasti pa se bo izvedla zaradi uresničitve višje dodane vrednosti teh družb.«¹⁰

Razen te izjave nimamo nobenega resnega razloga ali argumenta, da bi bil lahko ta cilj uresničen. Državna turistična podjetja životarijo ali pa so finančno podprta iz erarja, od sprejetja strategije turizma do danes se ni zgodilo nič od tega, kar je tam zapisanega. Torej se lahko zanesemo zgolj na ministrovo trditev. Ali se res lahko? Vrednost njegovih izjav presodimo v luči njegovega odgovora na novinarsko trditev, da do leta 2020 ne bo mogoče doseči 8-odstotnega donosa na kapital podjetij v okviru SDH:

»Donos na kapital mora biti osemodstoten, ker je tako zapisano v strategiji upravljanja državnega premoženja (Poudaril B. L.). Prispeval sem k temu, da smo določili takšno rast. Zgledovali smo se po Franciji, kjer pri upravljanju državnih podjetij dosegajo takšne donose.«¹¹

Če je tako zapisano in če minister tako reče in sploh če Francozi to zmorejo, potem pač tako bo. Ne glede na dejstva. Danes je zgolj potrjeno to, kar je bilo jasno že ob sprejetju strategije, da z usmeritvami, ki so v njej zapisane, ne bo mogoče doseči cilja 3,5 do 4 milijarde prihodkov iz turizma. Gospod minister pa še vedno občuduje cesarjeva nova oblačila.

Ravno tako niso pojasnjeni drugi razlogi, zaradi katerih naj bi sploh izvedli nepremičninsko in lastninsko konsolidacijo turističnih podjetij. Govora je bilo tudi o delitvi na upravljanje dejavnosti in lastništvo nepremičnin. Ob vsem zaklinjanju tudi to ne zagotavlja uspešnosti poslovanja turističnih podjetij. Interesi lastnika nepremičnine in upravljalca dejavnosti so različni, celo nasprotni. Ta konflikt pride posebno do izraza v času upada aktivnosti na trgu in se stopnjuje v obdobju stagnacije ali krize, ko se upravljalcu razpirajo škarje med obveznostmi, ki izhajajo iz najema nepremičnine in padajočimi prihodki.

Nič pa ne izvemo na primer o spodbujanju poslovnih povezav med turističnimi podjetji in razumevanju Slovenije kot enotne in celovite turistične destinacije z raznoliko ponudbo. To je povsem neodvisno od napovedanih špekulacij, ne zahteva proračunskega denarja in prinaša v obliki celovitih globalno zanimivih turističnih produktov, mnogo koristi vsem udeležencem.

Ker pa v ravnanju politike nič ni naključnega, mora tudi nameravana ne-umnost imeti svoj razlog.

Da so lahko vzroki nepremičninskega in lastninskega mešetarjenja kje drugje kot v dobrobiti turizma, daje slutiti tudi odločitev, da strategijo slovenskega turizma napišejo uslužbenci hrvaškega podjetja Horwath Consulting iz Zagreba, ob asistenci nedoslednosti Centra za poslovno odličnost Ekonomske fakultete v Ljubljani. V pomanjkanju narodnega ponosa in državniške drže gre minister Počivalšek še korak dalje. Najame isto hrvaško podjetje, da opravi analizo stanja slovenskega turizma, in SDH zahteva, da turistična podjetja, v katerih ima država deleže, posredujejo vitalne podatke o svojem poslovanju tej isti firmi. Ta analiza je slovenski javnosti nedostopna. Kaj je v tej skrivnostni analizi takšnega, da jo je treba skrivati pred domačimi javnostmi, s poslovno tajnostjo slovenskih turističnih podjetij pa po mili volji opleta hrvaška firma? Ali se nam obeta tudi v turizmu usoda Mercatorja in vsega kompleksa živilske industrije? Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da bi na osnovi posredovanih podatkov slovenskih podjetij Horwath Consulting opravil natančnejšo analizo od domačih strokovnjakov, ki se z razvojnimi problemi turizma vsakodnevno ukvarjajo. Ali je vse skupaj le priprava na četrti korak – »sprivatizacijo« slovenskega turizma, ki jo bo orkestriral Horwath Consulting? Da si bomo na jasnem, ni težava v tem podjetju, ki verjetno sledi svojim legitimnim poslovnim ciljem, težava je pri nas doma. V reševanju vojaka Zdravka za ceno celotne gospodarske panoge.