12. 09. 2025
Množičnost in prekomernost turistov in turističnih strokovnjakov
Ali sploh znamo pravilno poimenovati pojme, ki jih uporabljamo v turizmu in razumeti njihov pomen?
Žal, ne! Kljub temu, da je glosar strokovnih izrazov, ki jih uporabljamo v turističnem gospodarstvu natančno določen, smo vedno znova priča različnim, tudi neustreznim interpretacijam in rabam.
V razpravah o nezaželenih učinkih turizma sta mnogokrat uporabljena pojma »množični« (masovni) in »prekomerni« turizem. Oba se uporabljata kot sinonima, kar pa ne ustreza njuni vsebini, ki je povsem različna.
Množični turizem je postal težava urbanih turističnih arealov. V Evropi sta najbolj znana Benetke in Barcelona. Zaradi posebne privlačnosti ali zanimivosti se na omejena območja v daljšem časovnem obdobju zgrinja veliko število turistov, kar povsem spremeni socialni značaj takšnega okolja. Govorimo o gentrifikaciji, kar pomeni, da se prvotni prebivalci izseljujejo iz mestnih predelov in njihovi domovi preidejo v kontingent turističnega trženja. Posledice so spremenjeno družbeno in družabno življenje dela mestnega okolja ali celo vsega mesta, ki izgubi svojo avtentičnost. Izgine torej tista očarljivost, zaradi katere je postalo turistično zanimivo. Soočeni smo z dvema nezaželenima učinkoma. Prvi je družbena razgradnja in slabšanje življenjskih pogojev stalnega prebivalstva, drugi pa postopno zmanjševanje turistične zanimivosti, ker ta z množičnostjo postaja profana.
Problem pa ni nov. Švicarski strokovnjak za turizem Jost Krippendorf (1938 – 2003) je na to opozoril v svoji knjigi, ki je izšla davnega leta 1975 (!) z naslovom Die Landschaftsfresser (Hallwag Verlag Bern). V slovenščini bi to pomenilo Krajinožer[1]. Negativni učinki množičnega turizma na kvaliteto življenja domicilnega prebivalstva neposredno kažejo na izrazito »sociološkost« te gospodarske dejavnosti.
Prekomerni turizem pa je problem krhkih in občutljivih naravnih ekosistemov ali ustvarjenih atraktivnosti, ki bi jih izpostavljenost nenadzorovanem obisku lahko trajno poškodovala ali celo uničila. V Evropi je to na primer votlina Altamira v Španiji s paleolitskimi stenskimi poslikavami, kjer je potrebno skrbno uravnavati frekvenco obiska in število obiskovalcev. V Sloveniji je to Križna jama, nekoč bivališče jamskih medvedov, s številnimi podzemskimi jezeri, kjer so zaradi občutljivosti ekosistema že pred leti omejili obisk.
Pojma »množični turizem« in »prekomerni turizem« opisujeta torej dva povsem različna fenomena in ju ni mogoče enačiti.
Paleolitske poslikave iz Altamire
S še enim primerom pa je postregla kar ena izmed mnogih državnih strategij za razvoj turizma. Uporabljeno je bilo napačno poimenovanje kazalca iz nabora USALI, to je REVPar (Revenue Per Available Room). Gre za pomemben indikator uspešnosti poslovanja hotela, ki zajema dva vidika, in sicer fizični (število sob, ki jih lahko ponudimo na trg) ter finančni (prihodek). Kazalnik je poimenovan kot »Prihodek na dostopno sobo«. Seveda ne gre za »dostopno sobo« ampak za »razpoložljivo sobo« v hotelu. Če je razpoložljiva soba locirana alpskem visokogorju, je lahko seveda tudi težje dostopna. Torej ne govorimo o »dostopni« ampak o »razpoložljivi« sobi.
In ker je turizem resna gospodarska panoga in ne ljubiteljska prostočasna dejavnost, je prav, da natančno poznamo poimenovanje in vsebino strokovnih pojmov.
[1] Prevod po predlogu Petra Wieserja, enega najbolj natančnih prevajalcev iz nemškega v slovenski jezik.
