18. 01. 2020

Uvodnik

Nobena gospodarska panoga po izbruhu demokracije leta 1990 ni doživela toliko vzponov in padcev kot turizem. Najprej ga nihče ni imel za mar. Zaradi okoliščin, ki so jih povzročili razpad Jugoslavije in vojne na Balkanu, je bil shiran, neatraktiven, tako za domače kot tudi tuje prevzemnike. Takrat je bilo na razpolago mnogo več privlačnejših tarč. Do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je turizem obdržala pri življenju skromna kupna moč domačih gostov. Prav v tem času je turizem znova pokazal svojo trdoživost in sposobnost preživetja, ki jo težko najdemo v drugih gospodarskih dejavnostih.

Po tem je v letih od 2000 do 2007, ko je bil turizem zaradi dosežene stabilnosti deležen pozornosti, sledilo obdobje privatiziranja večjih slovenskih hotelskih podjetij. Od leta 2008 do 2014, ko je bil turizem večinoma v zasebnih rokah, je bila panoga globoko v izgubah.¹ Način, na katerega so hotelska podjetja prešla v zasebne roke, je povzročil njihovo životarjenje, kriza je dodala svoje. In tudi to obdobje je turizem preživel.

Ko so se turistični tokovi zaradi varnostnih tveganj obrnili nam v prid, turizem ni potreboval dolgega obdobja okrevanja. V letu 2014 pridela dejavnost turizma še 71 milijonov € izgube, že v naslednjem letu 2015 pa izkazuje, sicer minimalni, dobiček v višini 20.690 €. Negativni izid beležita še hotelska dejavnost in strežba pijač. Leto kasneje, torej 2016, vsi segmenti turizma poslujejo pozitivno – hoteli, kampi, restavracije, strežba pijač, potovalne agencije in igralnice. V letu 2017 pridelajo turistična podjetja več kot 43 milijonov neto dobička!²

To je očitno spodbudilo posebno zanimanje politike, poosebljeno v ministru Počivalšku, ki ima namero pod streho državnega Slovenskega turističnega holdinga (STH) združiti velik del slovenskega turizma. Ni dvoma, da je država pomemben regulator gospodarstva, vendar predstavlja takšna koncentracija državnega lastništva nevarno povečanje politične moči pri upravljanju in vodenju turizma. Težava je v tem, da se državni nameščenci odločajo v skladu s svojimi ali posredovanimi političnimi interesi, ki se ne osredotočajo na dolgoročno korist panoge, podjetij v panogi, zaposlenih in skupnosti. Njihov temeljni cilj je ohranitev oblasti in s tem položaja, ki omogoča zagotavljanje strankarskih in osebnih koristi politokratov. Zamenjava tržno podjetniških in socialnih načel s samovoljo državnih kapitalistov je za vsako gospodarsko dejavnost, ne le za turizem, pogubna. Ta nerazsodnost, če se bo seveda zgodila, ne bo trajala dolgo in tudi to bo slovenski turizem preživel, vprašanje je samo, kako oslabljen ter kako ceneno odvržen na tržišče in komu. 

O namerah ministra Počivalška je mnogo govora in v turističnem gospodarstvu praktično nima podpore, skeptični so celo uradnice in uradniki v njegovem neposrednem okolju. Kljub temu, verjetno zaradi njegovega političnega statusa, presoja smiselnosti njegovih naprezanj znotraj političnega sistema ni bila storjena. Razlog je tudi v tem, da so državni subsistemi razdeljeni na fevde in vsakega po nekem zastrtem dogovoru obvladuje posamezna politična opcija znotraj vladne strukture. Namen tega zapisa je oceniti in ovrednotiti namere ministra Počivalška s stališča koristnosti za turizem kot gospodarske panoge, ki je bila razglašena kot strateško pomembna.

---